Ta magična moč besede

"Kot je pri kitari lahko dovolj le zvok ene strune ali pa samo dva tona izrazno sredstvo, je tudi pri poeziji lahko izrazno sredstvo le beseda ali stavek."

Pred nedavnim je izšla zbirka pesmi z naslovom Tri stopnice višje, pesniški prvenec Mateje Blaznik, sicer učiteljice kitare na Glasbeni šoli v Radovljici in odlični kitaristki, ki se je najbolj spominjamo iz časov akustične skupine Tantadruj. V zadnjem času veliko koncertira v duetu z Boštjanom Sokličem, s še enim tantadrujevcem Alešem Hadalinom pa pripravlja samostojni glasbeni projekt. Tokrat nas je presenetila s pesniško zbirko.

Ob vaši glasbeni poti, predvsem mislim na sodelovanje z akustično skupino Tantadruj) v kateri ste pogosto posegali po poeziji Murna, Shakespeara, Prešerna in drugih, ste kar dolgo čakali na pesniški prvenec ...
"Ko smo igrali s Tantadruji, niti razmišljala nisem o tem, da bi kdaj pisala pesmi. Bržkone tudi nisem imela tako poglobljenega pogleda na pesmi, ki smo jih igrali, kot kitaristka sem se orientirala predvsem na glasbo. Že od nekdaj pa me je privlačila moč besede. Pesmi pišem šele zadnjih sedem, osem let in to kar objavljam v moji prvi zbirki je moje pesniško ustvarjanje v tem času."

Kako nastajajo vaše pesmi, ob trenutnem navdihu, ob dolgih sprehodih v naravo, v iskanju pravih besed ...?
"Včasih je dovolj le beseda. Greš v kino gledat film, prebereš knjigo, mogoče te spodbudi le droben dogodek, nekatere pesmi pa so nastajale tudi v samoti narave. Nekatere pesmi so se napisale tako rekoč v trenutku, druge, najsi so to le drobne dvovrstičnice, so nastajale mesece. Pomemben je zvok, ritem besed, povezave med njimi znotraj stavka. Mogoče pri tem razmišljam kot glasbenica."

Vzeli ste mi z jezika ...
"Poleg lastnih ekspresij, refleksij na okolje, besede iščem na podlagi njihovega zvena. In če v valovih pesmi beseda steče, potem steče, sicer iščeš naprej."

Nekatere pesmi so povezane s posameznimi dogodki ...
"Ja, pa naj bodo ti na prvi pogled še tako navadni. Kot na primer pesem Ribe molčijo. Danes že pokojna stara mama je ponavadi sedela v velikem naslonjaču, za njo je bil akvarij z ribami. In ko sem bila pri njej se spominjam tudi tistih rib. Kako so zaprte v tisti mali posodi, ki jih utesnjuje, stiska, duši ... A vseeno molčijo. To me je spominjalo na ljudi, ki so včasih v stiski, brez cilja, ko ostajajo sami znotraj sebe."

Sonce ne izginja; v dlaneh prebiva vsako noč. Prebiram tudi pesmi kratke, kot nekakšni haikuji ...
"Ja, vendar se pri pisanju ne držim nobenih pravil, ravnam se po svojih notranjih pravilih."

S kopico na novo skovanih besed, vetroumje, medpotja, razmrežiti ...
"Mogoče je to tudi izziv, biti drugačen, originalen. Čeprav so take "nove" besede na prvi pogled nerazumljive, mislim, da jih je v mojih pesmih moč začutiti."

Zbirka pesmi je tudi likovno zelo lična, obogatena s slikami Franceta Berceta ...
"Dolgo časa sem se pripravljala za izdajo, češ da je pesmi še premalo, najbrž mi je manjkalo samozavesti ... Potem sem jih nekaj ljudem dala v branje in so mi vlili pogum. Odlične slike je prispeval slikar France Berce, ki je očitno zares začutil mojo poezijo, saj se nekatere slike skoraj stapljajo s pesmimi ... Zbirko je založil Miran Dolar v njegovi založbi Medium."

Zbirka se imenuje po eni od pesmi Tri stopnice višje?
"Zgodba o ugodju na odru. Igram s skupino Tantadruj v Prešernovem gledališču. Smo na odru, gledam v temo nad množico, na tleh so razpoke, sama sem na odru v soju modre luči, zavese pa kot valovi temno rdečega mahu ... Če je na odru vse lepo, se mogoče v vsakdanjem življenju vedno ne znajdeš najbolje ..."

Pišete naprej?
"Trenutno se bolj ukvarjam z glasbo, saj pripravljam svojo avtorsko ploščo, ki bo imela instrumentalni kitarski in pa vokalni del."

Boste uglasbili tudi svoje pesmi?
"Zagotovo ne. Te pesmi sem napisala za branje."

Igor Kavčič

Vsi verjamemo v pomlad, v neke deževne ptice. Pomlad naj nam ponuja gnezda, grmišča in šum iz krošenj osamelcev. Pomlad je tudi svila trav. Je pomlad vsake noči.
Pesnica Mateja Blaznik s svojo poezijo išče vse te poti, ki niso samo odsev breze, ki kliče sanje, ki niso le prelet čez strehe domovanj, ki niso samo mir tišine. Išče hodnike, barve razraščenih daljav.
V njeni poeziji je čutiti nekaj novega, »drugačnega«. Ne spreneveda se z igro ženske; njeni obrazi so lahko samo dotik nasmehov, ko se s soncem igra v noči.
Pred nami ni poezija trenutnega navdiha, temveč poezija druge strani ženske. V novejši slovenski poeziji največkrat čutimo ženski izraz kot spev doživetij zaokroženih v krogu emocij, in korak izven je lahko le drobec utrinka neke drugačne razkošnosti in svetlobe. Mateja Blaznik s pravšnjo mero čutenja in iskanja podoživlja in razgalja toplino sveta, ki ga tolčejo nevidni, toda kruti delčki razhajanja zemlje z zemljo in sveta s svetom.
Pesniški prvenec Mateje Blaznik je prijetno presenečenje v slovenski poeziji, saj se verzi prelivajo v slovensko bit in zbirka »Tri stopnice višje« je slovenska poezija.

Prvenka Mateje Blaznik, pesniška zbirka z naslovom, ki navezuje na nastopanje ali celo zmagovanje, je dodelan izdelek in stvaritev, ki obeta. Sestavlja jo petindvajset pesmi, ki jih deli pet vodnih slik Franceta Berceta. Šesta njegova slika je seveda naslovna, sedma pa je sličica, ki na zadnji platnici kot lik nagice zaključuje zbirko. Da, naslov zbirke prikliče tudi razgaljenje. In število pesmi, ki so med slikami, se od začetka proti koncu manjša od šestih do dveh. Dosledno sestavljena zbirka torej. Na ob vsem tem navržem še podatek, da je Mateja Blaznik glasbenica, ki igra tudi v skupini Tantadruj. Blizu so ji torej položaji višje, na odru, in bližja ji je urejenost, saj mora biti nastop sestavljen učinkovito: »Tri stopnice višje oder. / Modra luč obsije zven. / Akordi. Gube v lesu.«.

Mislim, da je ključna beseda, ki označi te pesmi, vtis. Mateja Blaznik v zvočne skladovnice niza vtise, ki jih kot ostra opazovalka okolja in sebe najde ter razgrne v verze. Tako je tudi dolžina pesmi, ki niha od dveh verzov do celostranskega zapisa, odvisna od moči vtisa. Od tiste moči, ki naredi strdke besed. Če malce pretiravam, lahko zapišem: pojoča moč: »Sonce ne izginja; / v dlaneh prebiva / vsako noč.«. Med vtisi iz okolja in odtisi sebe se le redko pojavi druga oseba. Če pa že je, je zastrta, skorajda odsotna. Verza »S priprtimi očmi / me gledaš.« je iz prvega dela, kjer so še zaznavni vdori Drugega, nato teh motenj ni, zbirko pa končata verza: »Na razpelu priča.// Nemo gleda.«, ki kažeta odsev tega Drugega, ki tudi Druga ni. Skozi vtise pesem torej poje k odtisom. Ostaja pesničin dvogovor s pojavi, ki spremljajo to odsotnost, jo pravzaprav ustvarjajo in živijo: »V svili trav triangel, / v svili mokrih trav.«.

Del, ki po postavitvi pesmi posebej izstopa, je četrti del, ki opiše sončno leto od jesenskega enakonočja dalje po letnih časih: jesen, zima, pomlad, poletje. Ta del uvajajo verzi: »Hodniki dimastih podob, / negibna znamenja / in barve.«. Nato se zavrte letni časi, ki v takšnem redu poudarjajo zimo in mraz: začetek jeseni, konec s poletjem. Zadnji verz prve, jesenske pesmi pravi: »Dolga zima bo.«, zadnji verz zadnje, poletne pesmi pa: » ... daljne zime jih hladijo.«, kar mrazasto razpoloženje potrjujeta. In tako do vprašanja: je razdalja treh stopnic povzročiteljica motrenja sveta z razdalje, in s tem tudi osamljenosti?

Ko prebiram Matejine stihe, mi vedno znova branje prehaja v zatišje ter v stanje, ko pesem obstane, in odzvanja. Preprosto in domiselno zvezene skupaj, so pesmi skorajda spevi, krajši, a zato dražilnejši: »Ni privzdignjenih besed, / v šepet se krčijo glasovi. / Le planjave in skrivnost / oledenelega odmeva ... ». Pesnica se sprijazni, da pesem porodi iz tišine in jo njej tudi prepusti, ukvarja pa se z ostanki dejanja, ki stvaritev oddalji od stvariteljice. In ti ostanki so zapisi pesmi. Tisto pravo, tisto, kar je naredilo pesem, je izven, nudeč rojstvo novim pesmim. In pesnica ve, da si tistega ne more lastiti. Lasti si črke, ki jih nato zloži v zbirko in pošlje med ljudi. Malce drugačen nastop, kakopak.

In kakšen je konec takšnega nastopa višje? Je res le v tišini? Pri pesmi je tako: »V prostor je pognal veter. / Tančica je zatavala, / črtovja so se razsula.«. Ni le tišina, tudi razpad. Spust je očitno hud.
V zbirki Tri stopnice višje Mateja Blaznik tako rekoč brezhibno izpiše svoj stik z nastopom, ki je sestop navzven in tudi izstop iz sebe, ima vse posamezne sestavne dele in trpek zaključek. Tu so pesmi, ki izzivajo bivajoče s svojo podobo tega bivanja, a ne nudijo zrcala. Vtisi brez odsevov, le z odmevno tišino.

„ ...Pesmi so poglobljene, izčiščene, vsaka beseda ima pravo mero, tako da so, nanizane v misli, s pretanjenim notranjim ritmom kot majhne skladbe. Tako kot so dovršene pesmi, so dovršene tudi ilustracije slikarja Franceta Berceta, ki z izbrano barvno skalo dopolnjuje besedo.“