Če bi človek, očaran s polarnim sijem, želel prijeti podobo te valujoče barvne svetlobe, ki daje videz resničnega, potem bi moral neizbežno stopiti tri stopnice višje, da bi lahko izkusil intimnost takega dotikanja. Podobne dotike - tokrat melodične odpira tudi povsem nova glasba Matejinih čutnih strun. Njene polnokrvne, čeravno melanholične kitarske linije tokrat sestavljajo posebno zvočno delto, ki dovoljuje nastanek take sorte glasbenega organizma, da pusti izdihu lahko pot čez flavto in mehak odmev opni pod dlanjo - približno tak kakršen je bil navsezadnje nujen za prevajanje libida v biblijsko Visoko pesem. V resnici gre v teh skladbah za tak prevod in za tako ljubezen, ki zemeljski eros pretoči v intimno zavezo, ta pa jo zapiše poslušalcu v srce vedno znova in tako vznemirljivo, kot da bi drug drugemu recitirali najbolj človeške verze.
Drugega nič, le tiste tri stopnice višje je potrebno stopiti in se po rahlem trepetu v intimnem, počasi spustiti na zemljo. Na Mišače, kakopak.

Janez Guna